Opis
Ne boj se! Spregovori in se osvobodi
Če ne zdaj, kdaj? Če ne ti, kdo? John Lewis
Nisem ne doktor, ne psiholog, ne seksolog, ne nič podobnega. Sem le Valerija. Vali za prijatelje. Ekonomistka z nekoč navzven popolnim življenjem in s praznino znotraj sebe. Na neki točki sem ugotovila, da ta črno-beli svet ni svet, v katerem želim živeti. Zaradi spolnih zlorab, ki sem jih doživljala v otroštvu, sem bila oropana sreče za štiri desetletja.
Ustavila sem korak in ujela jasno misel, ki je šinila pravi trenutek, v trdni odločnosti, in ki je brez dvoma odločilna za moj premik: »Halo, Vali, a ti veš, kaj moraš zares urediti, kaj te teži, kaj ti stoji za hrbtom in ustvarja breme bivanja, a ti veš, kje je srž problema?« Moja desna polovica možganov me je seveda še naprej, kot že leta poprej, neumorno prepričevala: »Ne, ne vem.« A tokrat jo je jasno preglasila moja leva polovica: »Seveda veš. Priznaj si. Priznaj si …«
Vedenje, kateremu jasnosti se ni moč upreti.
Odprlo se mi je novo poglavje življenja. Poglavje, ki mi je pisalo novo zgodbo. Zgodbo s srečnim koncem, katerega konec ni trenutek, ampak je bivanje samo.
Danes vem, da je veliko več kot življenje, kakršnega sem morala živeti pred tem. Danes vem, kako je čutiti mir znotraj sebe. Danes vem, da ni lepšega kot zjutraj se zbuditi in reči hvala. Hvala, ker živim. Hvala, ker sem dojela, da nisem prazna plastenka vode. Hvala, da so vsi odpadli, ki so morali odpasti. Hvala, da sem svobodna. Svobodna v svoji glavi, v svojih mislih. Preprosto hvala – za mir v duši in srečo v očeh!
Ne bom ti lagala – težko je. Res je težko drezati v svojo notranjost in odpirati rane, včasih celo največje in najbolj boleče rane tvojega življenja. Tudi meni je bilo izjemno težko. Vendar ti danes lahko brez dvoma povem, da – še enkrat bi šla čez to, če bi vedela, kako lepo je potem, ko to res presežeš.
Ne le, da si želiš očistiti takega madeža, kot sem ga imela sama, ampak te tudi telo začne vedno močneje vodi v zahtevo po očiščenju. Ko sem potlačila vse občutke in ta madež vase in živela pod pretvezami nasmeha in vzvišenosti, mi je udarilo na telo.
Verjamem v reinkarnacijo. Verjamem, da pridemo na ta svet z razlogom in vnaprej določenimi izkušnjami, ki jih moramo imeti, da se lahko razvijemo v to, za kar smo bili poslani. Verjamem, da ne bo to vsakogar zanimalo, marsikdo se bo celo zasmejal, a verjamem tudi, da si vsakdo izmed nas želi sreče in miru. Bolj ko razmišljaš o tem, da si zaslužiš več obilja, ljubezni, spoštovanja, motivacije, pomoči, zdravja, prej se boš srečala z raznimi tehnikami, temami, tezami, videnji različnih ljudi. Kristjanka, muslimanka, hindujka, ateistka – vsi stremimo k nečemu boljšemu, kar bi nam dalo občutek radosti in splošne sreče. Vsaj jaz imam en in edini cilj v življenju, da bom zadnji dan svojega življenja pogledala nazaj in rekla: »Naredila sem vse, kar je bilo v moji moči. Soočila sem se z vsemi strahovi, z vsemi odnosi, ljudmi. Bila sem srečna.«
Danes vem, da je bilo priznanje prvi korak v pravo smer. V smer proti svobodi, lahkotnosti in pravi ženstvenosti.
Včasih potrebuješ prelomni trenutek, ki te prisili v spremembo. Pa četudi na prvi pogled grozno, težko in neznosno.
Nisem vedela, kako bom živela, kaj hočem, česa nočem, bom ali ne bom zmogla plačevati računov, kam bom šla … Vedela sem samo, da morem ven iz tega črno-belega sveta, iz te kože brez občutkov, brez čustev, brez empatije do človeka. Tega ne zmorem, ne želim več … Šla sem stran, ker sem vedela, da sem drugačna kot to, kar sem kazala navzven.
»Bog ti naloži toliko bremena, kolikor si ga sposobna nesti. Očitno si sposobna nesti veliko. Zatorej – nosi.«
Ne bom ti lagala – težko je. Res je težko drezati v svojo notranjost in odpirati rane, včasih celo največje in najbolj boleče rane tvojega življenja. Tudi meni je bilo izjemno težko, vendar ti lahko brez dvoma povem, da – še enkrat bi šla čez to, če bi vedela, kako lepo je potem, ko to presežeš.
Preprosto zato, ker si to zaslužim in mi pripada. Zaslužim si imeti lepo in srečno življenje. Zaslužim si čutiti, biti ranljiva, biti ženstvena in sproščena brez mask. Zaslužim si lahkotnost, pristne dotike, tople objeme in brezpogojno ljubezen. Zaslužim si resnično živeti to življenje, ne zgolj vegetirati v slogu ledene kraljice. Zaslužim si tudi partnerja, s katerim bova poznala in živela brezpogojno ljubezen.
Kljub vsemu moram brez dvoma in z močnim poudarkom povedati, da je pogovor najpomembnejši korak pri reševanju posledic spolnih zlorab.
Zakaj je pogovor tako pomemben? Najprej zato, da glasno priznaš sama sebi. Priznaš, da ti je ta madež pustil posledice. Nekaj, kar si sicer večina žrtev spolnih zlorab leta in leta zanika. Ko poveš naglas, se v tebi nekaj odpre.
Če bi stala na odru pred vsemi zlorabljenimi ženskami sveta in bi imela na voljo le minuto, da jim predam najpomembnejše sporočilo, bi to bilo le: Spregovori in se osvobodi! Zatorej draga moja – spregovori in se osvobodi!
Pomembna si samo ti. Zakoplji se vase in očisti ta trdovraten madež, ne glede na vse ostalo zunaj tebe. To si zaslužiš! To ti pripada!
Ena mojih odrešilnih rok v času priznavanja sami sebi je bil definitivno stavek motivatorke Ane Bučević: »Ti ne veš tega, kar vem jaz. In naj bo tako.«
Kljub temu lahko vsakomur rečem – ne čakaj. Začni s spremembo že danes. Življenje te ne čaka, ampak gre naprej. Vredno je!
Ena prvih stvari, ki jih želim povedati tebi in vsem ostalim ženskam podobnih izkušenj, je, da – nisi sama. Nisi sama v tem, nisi edina v tem. To je izkušnja, ki jo je treba delili z ljudmi okoli sebe. Ni enostavno, vem, je pa nujno potrebno.
Nikoli ne pozabi, da je življenje tako lepo. Vse, kar se ti zgodi, se zgodi z razlogom, da najdeš najboljšo različico same sebe. Tovrstne preizkušnje so zato, da se na neki točki skregamo s svojo levo in desno možgansko polovico, da prideta v ring in se spravita v boj, v katerem na koncu zmaga – srce. Takrat začutiš: »To je to …« Pojdi naprej, najdi tisto, kar je v tebi, bistvo svojega življenja, bistvo tebe kot človeka, svojo najčistejšo pristno naravo. To išči. To zahtevaj. Si na zelo dobri poti. Čutim, vem in verjamem vate.
Ne morem več igrati. Sem to, kar sem. Popolna v nepopolnosti. Bodimo to, kar smo. Odvrzimo maske. Če jih ne bomo odvrgli pri vsakdanjih, manj ključnih stvareh, jih ne bomo niti pri tako pomembnih, kot so spolne in ostale zlorabe. Dokler ostajajo maske gor, so žrtve ujete v molčečnost in s tem oropane srečnega življenja, saj jim madež, nastal ob izgubi čistosti in pravega dojemanja telesa ter spolnosti, to onemogoča. Ne želimo takega trpljenja ne zase ne za svoje otroke.
“Najhujša agonija je v sebi nositi zgodbo, ki je nisi zaupal nikomur.” Maya Angelou
Ne boj se! Spregovori in se osvobodi.
Valerija Kutnjak