Že nekaj časa nisem nič napisala, samo berem, berem in berem. Sem ter tja mi pade kakšna misel v glavo, ki bi si zaslužila svoje mesto na blogu, pa vseeno ni in ni inspiracije za pisanje. Do danes. Zadnje čase se pogosto pogovarjam z znanci in družino o stvareh…..o življenju….o mislih…. o vsem…..

Včasih nam naše misli pošteno zagodejo, nas vlečejo v razmišljanje, po ustaljenem vzorcu. Zakaj? Ker nas naši možgani želijo obvarovati, obvarovati iz izkušenj, ki so se jim zgodile v preteklosti. Vendar to, da si se enkrat spotaknil ob kamen, ne pomeni da se boš spet, samo zato ker si se že. Pa to še vedno ne pomeni, da sedaj ne boš hodil po lepi kamniti potki, ki pelje na rajsko plažo. Včasih je res težko, iti preko vseh vzorcev, preko vseh preteklih izkušenj, preko mostu, ki ga drži samo še tanka vrv. Vendar kaj vse je preko tega mostu, kaj vse nas čaka tam čez, ne boste vedeli, dokler boste v tem udobnem, varnem kotičku, kjer je vse ok, pa čeprav bi lahko bilo boljše. Ko tako razmišljam, se pogosto spomnim pregovora, da rajši obžalujem kar sem poskusila, kot pa da obžalujem nekaj kar nisem. In tako so se zgodile vse male in velike dogodivščine v mojem življenju. Prav nobene ne obžalujem. Velikokrat, so moji možgani obupavali nad mano, ko so me vedno znova opozarjali, da se lahko opečem, pa sem vedno imela odgovor, da obstaja sto stvari s katerimi si bom opeklino oblažila in vedno znova sem se upirala opozorilom in vesela sem, da sem se. Spoznala sem, da tam v varni coni, ni nič novega, da tam ni nič ekstremno lepega, da ni nič zanimivega, le čakanje, kar pa ne bo prineslo sadove, ker nobeno čakanje ne prinese. Varno, hm ja, zveni sicer mamljivo, vendar kaj je vse za tem pa še toliko bolj.

Upajte si, stopite iz cone udobja. Živite življenje, kot si ga edino vi lahko zamislite in predvsem zaslužite.

En lep večer vam želim, morda ob branju dobre knjige. In naj vas odpelje tja čez……kamor samo vi veste, da bi radi šli.

Pozdravček
Bojana Zmazek Mesec