(na sliki je le peščica vseh revij)

Kot si vsako leto obljubim, da tokrat pa je res že skrajni čas da nekaj naredim in spustim preteklost iz rok, ampak……

Tokrat, ko se mi je nabralo resnično vse že preko meje, sem se poglobila vase in ugotovila kako, to kupičenje, čustvena navezanost, skladiščenje, hrčkanje, vpliva dejansko name, moje počutje in moja čustva. Obtičala sem tam nekje zadaj in nisem dovolila, da bi dejansko naredila prostor novemu. Nekdo, ki po naravi ni tak tip človeka, bo težko razumel, ta ki pa, že vidi, kam peljejjo moje vrstice, pa natančno ve, kako naporno je živeti s kupom nepotrebne, nostalgične šare.

Ravno večraj, mi je prišla na misel prispodoba, kako imam na sebi zavezane kamne, ki me vlečejo v globino morja, kjer se bom vsak čas utopila….ampak se ne bom, ne ne bom in tokrat sem vzela stvari resno, ker je prišlo do resnično skrajne mere. Kopičenje revij za katere sem leta in leta delala, verjemite, da se jih je nabralo na kilograme veliko, ki zavzemajo prostor kjer bi lahko bil prostor novi sveži stvari, energiji, ker te stvari, so dejansko ne samo stvari, ampak tudi breme in pretekla energija, ki me ovira, da bi se zgodilo nekaj novega, lepšega, nekaj, kar bi pripomoglo k osebni rasti in ki bi končno spustilo preteklost in svojih kremplev.

Marsikdo ne verjame, kako zelo težko je vreči stran nekaj, kar si ves čas mislil, da moraš “šparati”, in tako se je pri meni nakupičilo tooooooliko, da me je začelo iskreno in resnično dušiti! Obleke, ki mi nikoli ne bodo več prav, revije, ki so moja preteklost in jih nikoli ne pogledam ali imam za referenco, ki jo še nikoli nisem ekstra pokazala, razen da moj ego ve, da so tam nekje spodaj med prahom, stari dokumenti, ki misliš dati bodo prišli enkrat prav in da jih “moraš ” čuvati, recimo položniice izpred 2001, stare voščilnice (nekatere stare tudi 50 let) ker misliš, da bo nekdo vedel, da si ravno njegovo vrgel v smeti, no nekatere pa so samo spomin, …in tako se ujameš v šaro, preteklost in ne spustiš, da bi sedanjost zaživela.

Ljudje rabimo meje in še te velikokrat dolgo nič ne pomenijo, dokler ne pride dan, ko že skoraj potoneš. Morda je dan novega leta res malo vplival na moje cilje, pa četudi je, je prav tako, pač enkrat ta dan mora priti, pa naj bo potem to 1.januar. Ko mečem vse po spisku stran, ne znam povedati kakšno oljašanje čutim, kako prihajam do zraka, kako končno vidim možnost, da pa res vse uredim. Pri meni bi bila rešitev samo selitev v drugo stanovanje in še to, da imam kontrolo nad tem, kaj lahko nesem, po možnosti selitev v gansonjero. No vsaj v tem sem včasih v hecu videla rešitev, ker se tem čustvom in oklepanju starega, nisem želela odreči. Točno vem, da simbolično to ni šara, temveč stara energija, ki ne pusti novi, da bi zadihala s polnimi pljuči, zato je prišel ta skrajni čas ko se veselim vsake nove vrečke za smeti. Moje leto je, kot izgleda leto čistke in čistilne akcije, pa četudi mi pripeljete 3 vrhuske pomočnice in čistilke, to moram opraviti sama, zavestno odtstranit iz svojega življenja, ker drugače je to bližnjica, do nekaj kisika, ki pa zdaleč ni površje.

Škatle v kateri so spominki, za katere se ne spomnim več niti od kje so se znašli. Lesene ploščice iz osnovne šole tehničnega pouka, ko smo se učili vžgati v les ime in seveda sem vgravirala takratnjo mojo ljubezen ;)….kaj mi bo to ? Ne vem, ampak še vedno, pa se leta in leta skrbno čuvala v tisti svoji škatli. Prav tako sliko prve ljubezni iz morja, vsa pisma dopisovalke iz Filipinov stara več kot 20 let, limono z napisom srečno 1998 (ja limono, nobenemu ni jasno, kako to, da se je sploh uspela na tak način ohraniti, ker za to sem zgleda stručko samo jaz). Žalostno je, da se ne spomnim, od kje, kdo zakaj, si je zaslužila to častno mesto v moji škatli. Bolje, da vseh detajlov ne neštevam. Enemu smešno, drugemu za zjokat, en bo rekel da imam “težave”, o ja seveda jo imam in z njo se sedaj smrtno resno soočam. Še o tej limoni sem razmišljala, če si upam sploh na glas povedat ;).

Kupičenje, hrčkanje je težava in morda jo ima kdo od vas, ki berete in ki ste sploh prišli do konca mojega pisanja, ampak vam iskreno želim da prekinete to verigo, prerežete vrvice s kamni, presekate nihalo in končno zadihate in zaživite.

Lahko rečem, hvala bogu za ta trenutek, ko me je srečala, pamet in sem se sposobna ločiti od stare preteklosti in se veselim, da končno prihaja prostor za nove stvari v življenju.

Sedaj dokaj lahkotno pišem o vsem tem, ker vem, da sem na dobri poti. Morda se bo nekdo smejal, češ pretiravam, vendar ne, NE PRETIRAVAM! Duši me in komaj čakam svež nov zrak po novem, po sedanjosi in novi prihodnjosti.

Kaj ste si pa vi obljubili ?

p.s: Starih revij z vsemi mojimi referencami, ki se jih je nabralo kile in kile in kile pa bodo vseseli v hčerkinem vrtcu, kjer s papirjem pridno varčujejo. Sem vedela, da bodo enkrat prišle prav in bodo precej zaslužili ravno na račun Dela Revij in podobnih :).

Srečno in uspešno 2016 vam želim, in da se vam končno uresničijo vse sanje. Iz izkušnje pa vam povem, da se uresničijo, ko sami nekaj naredimo zato ;). DO sedaj sem samo čakala, da se uresničijo, letos sem pa tudi prijela za delo in se tudi bodo.

MOČ JE V MENI, MOČ JE V TEBI, MOČ JE V NAS IN MOČ JE V VAS SAMIH…..

Bojana