Pogovor z Jernejo Jošar o balkonu, besedah in nežnosti do življenja

Za ta pogovor sem se odpravila tja, kjer narava nežno šepeta svojo zgodbo – k zeleni hiški, obdani s cvetjem in domačnostjo, ki jo ustvarja Jerneja Jošar. V prijetnem zavetju njene cvetlične oaze sva posedli za mizo, z vročo kavo v rokah, in se predali pogovoru, ki je bil vse prej kot le intervju. Bil je stik – topel, iskren in navdihujoč, poln vonja po svežem cvetju in rahlo praženi kavi. Jerneja, s svojo umirjeno prisotnostjo in globoko povezanostjo z naravo, me je popeljala skozi misli, občutke in pogled na svet, ki vrača življenje tistemu, kar pogosto prezremo.

Ko narava govori skozi človeka, nastane nekaj več kot knjiga – nastane sporočilo. V tem pogovoru Jerneja Jošar ne deli le nasvetov za gojenje zelišč, temveč med vrsticami tudi misli za sejanje miru, upanja in tišine, ki zdravi. Ko sem prvič odprla knjigo Moj vrt na balkonu, sem začutila, da to ni le priročnik, ampak povabilo v svet nežnosti, prisotnosti in iskrene ljubezni do narave. Jerneja Jošar ne piše le o rastlinah – piše o življenju. O povezanosti z zemljo, o tišini, ki jo potrebujemo, da prisluhnemo sebi.

Zato sem si želela, da najin pogovor ne bo klasičen intervju, ampak stik – pogovor med dvema bitjema, ki iščeta ravnovesje med zunanjim svetom in notranjim vrtom.

Tvoj notranji vrt…
Jerneja, ko se umakneš vase – kakšen je tvoj notranji vrt? Kako izgleda? Katere barve, občutke, vonje nosi s seboj?

Moj notranji vrt je prostor miru in ravnovesja, kjer je vse polno mehkega zelenja, nežnih cvetov in toplih svetlobnih žarkov. Občutim mir in toplino, vonj cvetov, ki jih nežno prežema svež zrak po dežju. Barve so pomirjujoče – zelena, bela, rožnata. Ta notranji vrt je prostor, kjer se povezujem z naravo in sama s seboj – kjer lahko diham in preprosto sem.

Rastline kot učiteljice…
Katera rastlina te je v zadnjem času najbolj učila potrpežljivosti ali prisotnosti? Kakšno sporočilo ti je prinesla?

Vsaka rastlina, ki jo gojim, mi prinaša svoje sporočilo. Težko se odločim za eno. Čisto vse me učijo potrpežljivosti, saj mine od semena do pridelka kar nekaj časa. Vendar jih dojemam ne samo kot nekaj, kar bom pobrala in pojedla, ampak kot živa bitja, ki so tudi lepa in to v vseh obdobjih svoje rasti in razvoja. Pomembno je občudovati in spoštovati njihov naravni ritem. S tem sporočilom se spomnim, da moram tudi v svojem življenju večkrat upočasniti, biti pozorna na vsak trenutek in ne obupati, ko stvari ne gredo takoj, kot si želim. Vsaka rastlina, ki se počasi razvija, me opominja na to, da vse pride ob svojem času.

Pisanje kot sajenje besed…
Ko si pisala svojo novo knjigo, si se počutila kot vrtnarka besed. Kako je potekal ta proces? Si pisala iz navdiha ali z namenom ustvarjanja prostora za druge?

Ko sem pisala svojo novo knjigo, sem se res počutila kot vrtnarka besed. Kot da bi vsako poglavje sadila z mislijo, da bo nekoč nekdo tam našel nekaj zase – navdih, nasvet ali zgolj trenutek miru. Pisanje je bil preplet navdiha in načrta: nekateri deli so nastajali spontano, kot drobna semena, ki jih veter prinese, drugi pa so rasli iz želje, da ustvarim uporaben, spodbuden prostor za bralce. Tako kot na vrtu tudi pri besedah verjamem, da je potrebno nekaj znanja, nekaj izkušenj in veliko potrpežljivosti, da iz vsega skupaj zraste nekaj lepega in živega.

Vrt na balkonu – vrt v srcu…
Kaj po tvojem mnenju pomeni “imeti vrt”, tudi če nimaš veliko zemlje? Kako lahko balkon, lonček, ali celo samo misel postaneta prostor pomiritve in rasti?

Zame “imeti vrt” ni nujno povezano z veliko zemlje. Vrt je prostor odnosa – do narave, do sebe, do trenutka. Tudi nekaj lončkov sobnih rastlin, skrbno zalitih in občasno pognojenih, je lahko čisto pravi vrt. Balkon, okenska polica ali le misel na rastline, ki jih gojimo ali jih bomo gojili nekoč, ustvarjajo prostor tišine, počasnosti in ritma, ki nas pomirja. Vrt ni le prostor, kjer rastejo rastline, temveč tudi prostor, kjer rasteš ti. Pomembno je, da neguješ, opazuješ, potrpežljivo čakaš – to so vrline, ki jih zlahka prenesemo tudi v vsakdanje življenje.

Narava kot terapevtka…
Verjamem, da ima narava moč, da zdravi. Kdaj ti je narava najbolj pomagala – te pobožala, ko si to najbolj potrebovala?

Zagotovo takrat, ko sem bila preutrujena, preobremenjena ali malo izgubljena v tempu vsakdana. V takih trenutkih me narava nikoli ni pustila praznih rok. Dovolj je bil sprehod med drevesi, tišina vrta v zgodnjem jutru ali pa preprosto dotik prsti, ko sem sadila nekaj novega. Ta stik – vonj zemlje, občutek vetra na obrazu, opazovanje drobnega življenja okoli mene – me vedno znova prizemlji in nežno spomni, kaj je v resnici pomembno. V naravi ni priganjanja, le prostor, kjer lahko človek samo je. In to včasih najbolj potrebuješ.

Življenje v ritmu letnih časov…
V sodobnem tempu pogosto pozabimo, da smo del narave. Kako ti ostajaš v ritmu z letnimi časi – in kateri čas v letu ti je najbolj blizu?

Vsak letni čas mi je ljub, resnično – nimam enega najljubšega. Vsak mi prinese nekaj posebnega in me uči drugačnega tempa. Spomladi se prebudim skupaj z vrtom in začnem znova. Poleti sem v polnem pogonu – obdelujem gredice, pobiram pridelke, kuham marmelade in uživam v obilju. Jesen me uči spuščanja, hvaležnosti in priprave na zimski počitek. Pozimi se umirim, grem vase, načrtujem, sanjam, pišem knjige – in v mislih že sadim prve vrstice nove sezone. Letni časi so moj notranji koledar – ne samo za vrt, ampak za življenje. Tudi pri prehrani sledim njihovemu ritmu. Jem hrano, ki v tistem trenutku naravno zraste pri nas. Tako ostajam povezana z zemljo in telesu dajem tisto, kar potrebuje – lahkotno poleti, krepčilno pozimi. Tempo narave mi pomaga, da ne pozabim nase.

Nevidna semena…
So kakšna “nevidna semena” – ideje, sanje – ki trenutno v tebi zorijo, a jih še nisi posadila na glas?

Teh je ogromno 😊. Kar “padajo od nekod, jih prinese veter”.

Dotik nežnosti…
Kaj ti v teh dneh pomeni nežnost – do sebe, do drugih, do narave?

Zavestno upoštevanje sebe in svojih potreb – tako telesnih kot duševnih. To je nežnost do svojega telesa, ko se ustavim, če me nekaj boli, ko se nasmehnem, če sem preutrujena, in ko si dam dovoljenje za počitek, ne glede na urnik. Nežnost je tudi do drugih, ko jih poslušam brez obsojanja, ko jim dam prostor, da izrazijo svojo zgodbo, in ko se jim ponudim z odprtim srcem. Narava pa je zame kot nežna mati, ki me vedno znova uči potrpežljivosti in spoštovanja – pomirja me s svojimi cikli in me spomni, kako pomembno je, da se umirim, poslušam in preprosto sem. V teh dneh nežnost pomeni nežno vračanje k sebi, hkrati pa odprtost do sveta okoli mene.

Ko se svet zdi preglasen…
Kam greš, ko potrebuješ tišino? So to koraki v naravo ali koraki vase?

Velikokrat grem v naravo. V gozd, na sprehod po travnikih, na vrt…Tam vedno srečam tišino. Se povežem s seboj. Naredim korake vase, da bi se povezala z lastnimi občutki in mislimi. Vendar to počnem tudi doma, z redno jutranjo meditacijo, kjer si vzamem vsaj 10 minut za umirjanje in osredotočanje na dih. Ta tišina, bodisi v naravi bodisi v svojem notranjem prostoru, mi pomaga, da se ponovno povežem s seboj in se napolnim z energijo za nov dan.

Vrtnarjenje kot odnos, ne naloga…
V tvoji knjigi se čuti, da vrt ni nekaj, kar “imaš”, ampak nekaj, s čimer si v odnosu. Kako ti doživljaš to povezanost? Se v njej kdaj začutiš kot varuhinja, ne lastnica?

Vrt zame ni zgolj lastnina, ampak živ odnos z naravo. Doživljam ga kot prostor, kjer sem del naravnega procesa rasti in razvoja, kjer sem bolj varuhinja kot lastnica. Skrbim, da rastline dobijo tisto, kar potrebujejo, a spoštujem njihove meje. Zavedam se, da sem le začasna skrbnica, ki mora skrbeti, da bo zemlja zdrava in rodovitna tudi za prihodnje generacije. Na enak način moramo ljudje skrbeti, da smo v redu, da rastemo, smo v ravnovesju, da je družba zdrava in da bodo otroci imeli lepo in mirno življenje.

Sporočila narave…
Si že prejela kakšno močno sporočilo iz narave – ravno takrat, ko si ga najbolj potrebovala?

Velikokrat. Ena izmed najbolj nepozabnih izkušenj je bila med dolgotrajnim sprehodom v gozdu, ko sem se počutila izčrpano, žalostno in preobremenjeno. Takrat sem začutila neverjetno povezanost z okolico – z drevesi, tišino in zrakom. In veliko hvaležnost za vse to! Vsak korak je bil kot nekakšna meditacija, ki mi je pomagala umiriti misli in se ponovno povezati s sabo. Narava me je opomnila, da ni vedno treba hiteti – da je včasih treba preprosto stati, globoko dihati in začutiti, kako nas vse podpira. Pomirila sem se in spet našla svojo notranjo moč.

Balkon kot tempelj…
Kaj se po tvojem zgodi, ko ljudje začnejo svoj kotiček obravnavati z ljubeznijo in prisotnostjo, kot si ti svoj balkon?

Kadar damo nekaj pozornosti, skrbnosti in ljubezni svojemu prostoru, se ta začne odzivati z večjo harmonijo in lepoto. Tudi sami se spremenimo, saj se povežemo z ritmom narave, kar nas umiri, nas nahrani in nas spomni, kaj je pomembno. Balkon, vrt ali kateri koli drug prostor postane prostor rasti, tako za rastline kot za nas. Na koncu pa to, kar daš, pogosto pride nazaj – v obliki zdravja, dobrega počutja in zadovoljstva.

Prijateljstvo s svetom narave…
Si že občutila, da ti rastlina vrača prijateljstvo? Toplino? Tolažbo?

Vedno. 😊

Tvoja dnevna praksa…
Je kakšen vsakodnevni obred – npr. čaj, dotik zemlje – ki te spomni nate samo in te prizemlji?

Redna jutranja meditacija. In kasneje, ko pridem v službo na vrtnarijo, še sprehod po vrtu. 

Ženska in narava…
Kaj ti pomeni biti ženska v ritmu z naravo?

Biti ženska v ritmu z naravo pomeni biti v sožitju z naravnimi cikli, ki nas obkrožajo, kot so letni časi, lunini cikli, noč in dan. Kot ženska čutim te ritme zelo močno, saj je naša, ženska intuicija močna. Le najti jo spet moramo, če se je v dirki življenja izgubila. Delujem v skladu s temi ritmi, se jim prepuščam, in zaupam. 

Pogled v prihodnost…
Če bi lahko posadila eno idejo v kolektivno zavest – kaj bi to bilo?

Misel, da smo vsi povezani z naravo in med seboj. Da je skrb za Zemljo, za sočloveka in za ravnovesje v svetu temeljna odgovornost vsakega posameznika. Ko začnemo to spoštovati in delovati v skladu s temi preprostimi resnicami, lahko skupaj ustvarimo bolj harmoničen svet, kjer smo v sožitju z naravo in drug z drugim.

Sporočilo za bralce…
Če bi lahko tistim, ki berejo ta intervju, podarila en kratek stavek, seme, ki bi ga lahko posadili v svoje življenje – kaj bi to bilo?

Poskrbite, da boste vsak dan vsaj za trenutek v stiku z naravo – to je najlepši način, da se povežete s seboj in svetom okoli vas.

Pisanje je bil preplet navdiha in načrta: nekateri deli so nastajali spontano, kot drobna semena, ki jih veter prinese, drugi pa so rasli iz želje, da ustvarim uporaben, spodbuden prostor za bralce.

Najine besede so se nežno dotikale zemlje, kot bi prsti sadili seme v rodovitno prst. Jerneja ni le vrtnarka rastlin, temveč tudi občutkov – tistih tišjih, počasnih, ki danes redko pridejo do izraza. Upam, da si med vrsticami tudi ti našla del sebe. Morda misel, ki te je pomirila. Morda spomin na balkon, ki čaka, da zacveti. Ali pa le dih, ki si ga končno ujela.

Bojana Zmazek Mesec

Ko sem prvič odprla knjigo Moj vrt na balkonu, sem začutila, da to ni le priročnik, ampak povabilo v svet nežnosti, prisotnosti in iskrene ljubezni do narave. Jerneja Jošar ne piše le o rastlinah – piše o življenju.

🌱 Vabilo zate, dragi bralec / draga bralka:

Če si se med branjem tega pogovora ustavil/a, zadihal/a malo globlje ali se spomnil/a na kotiček, ki ti daje mir – te vabim, da ga danes obiščeš.

📓 Zapiši eno misel, ki se ti je porodila.
🪴 Posadi seme – v lonček, vrt ali srce.
🌸 Ali pa preprosto za nekaj minut zapri oči in začuti, kaj tvoj notranji vrt prav zdaj potrebuje.

Če želiš, lahko tudi z mano deliš sliko ali misel na Instagramu ali preko sporočila – kako izgleda tvoj balkon, tvoje tiho mesto, tvoj trenutek z naravo.
Uporabi #mojvrtnasrcu ali me označi – z veseljem bom pogledala tvoj mali raj. 🌷

Knjigo lahko naročite na povezavi tukaj —–> https://znanje-narave.si/trgovina/knjizne-uspesnice/zdravo-zivljenje-in-wellness/moj-vrt-na-balkonu-avtor-jerneja-josar/

Iskrena hvala Jerneji, da si je vzela čas za ta pogovor in ga z menoj delila v tako prijetnem okolju.

Vabim vas tudi na predstavitev njene nove knjige, ki bo 14. maja ob 18.00 na njenem čudovitem vrtu ob zeleni hiški na rudniku. Vstop je prost.

Zaradi omejenega prostora se prosim najavite na cvetlicna@gmail.com priložnost, da jo spoznate še v živo in začutite njen svet od blizu. Vsi, ki boste knjigo naročili do dne predstavitve, boste prejeli podpisan izvod avtorice – majhen, a srčen dodatek k zgodbi, ki jo boste držali v rokah.