Veliko ljudi pride v neko točko, kjer razumejo, zakaj se določene stvari v njihovem življenju ponavljajo. Razumejo dinamiko svojih odzivov, prepoznajo izvor določenih občutkov in znajo razložiti, kaj se dogaja v njih.
In kljub temu se v praksi nič bistvenega ne spremeni.
Še vedno reagirajo enako,
še vedno čutijo enako,
še vedno se ujamejo v iste odnose ali situacije.
Zato se pogosto pojavi vprašanje:
»Kako je mogoče, da razumem, pa se nič ne premakne?«
Zakaj razumevanje ni dovolj
Ko v življenju nekaj razumemo, se nam zdi, da bi se moralo avtomatično nekaj spremeniti.
V teoriji to zveni logično:
Če vem, od kod pride moj strah, potem bi moral izginiti.
Če razumem, zakaj vedno izberem partnerje z določeno dinamiko, bi morala to spremeniti.
Če znam povedati, kaj me sproži, bi se moral odzivati drugače.
In vendar se to ne zgodi.
Razlog je zelo preprost: razumevanje živi v glavi, vzorec pa živi v telesu in podzavesti.
To pomeni, da sta lahko hkrati prisotna dva procesa:
🧠 Um: “Vem, da je to iracionalno.”
🧍♀️ Telo: “Ampak jaz še vedno čutim isto.”
Zato se zgodi, da nekdo lahko:
- razume svoje vzorce,
- razloži svoje reakcije,
- razume svojo preteklost,
… in se vseeno odziva enako kot prej.
Zakaj se to zgodi v praksi (trije glavni razlogi)
1. Razumevanje ne spreminja podzavesti
Podzavest ne dela z logiko, dela z:
- asociacijami,
- čustvenimi odzivi,
- spomini v telesu,
- varnostjo in preživetjem.
Zato um lahko nekaj razume,
telo pa še vedno izbira stare, naučene odzive.
2. Telo se uči skozi izkušnjo, ne razlago
Če vas je npr. nekdo več let kritiziral ali ignoriral,
se je vaše telo naučilo:
“Zaključek je: nisem dovolj.”
Ta zaključek se ne izbriše zato, ker zdaj razumsko veste, da ni res.
Izbriše se, ko telo večkrat doživi drugačen odziv, in si ga lahko privošči čutiti.
To je razlika med:
- »vem da je tako«
in - »čutim da je tako«
3. Vzorci se aktivirajo v odnosih, ne v glavi
Popolnoma je možno, da se počutite mirni, ko razmišljate sami o sebi,
ampak ko stopite v odnos ali situacijo, se pojavi:
- anksioznost,
- umik,
- pretirana odzivnost,
- blokada,
- dvom,
- obramba.
To ni znak, da ste “naredili korak nazaj”.
To je znak, da se vzorec aktivira v kontekstu, ne v razmišljanju o kontekstu. Jaz temu rečem triger.
Zato ljudje pogosto rečejo:
»Sam s sabo sem super, ampak z ljudmi je druga zgodba.«
Ker je res druga zgodba.
Zakaj to vse skupaj pomeni, da samo razumevanje ni dovolj?
Ker razumevanje:
- odpira vrata,
- prinaša jasnost,
- orientira,
- daje besede,
ampak ne spremeni notranjega odziva.
Prava sprememba je trenutek, ko:
- situacija pride,
- telo reagira drugače,
- um ni več v paniki,
- čustvo ni več sovražnik,
- izbira postane možna.
In to se zgodi ne takrat, ko nekaj razumemo,
ampak takrat, ko nekaj doživimo drugače.
Potem pa šele pride logično vprašanje: koliko procesa potrebujem?
In šele tu prideta v igro:
- 3-seanski proces (za jasno temo, vpogled in premik)
- 5-seanski proces (za globlje vzorce, integracijo in spremembo odziva)
Kdaj so 3 seanse dovolj
3-seanski proces je primeren, kadar želimo:
✔ razumeti, kaj se dogaja “znotraj”
✔ dobiti jasen vpogled v vzroke odzivov
✔ povezati čustvo in misel
✔ začutiti možnost drugačnega notranjega odziva
To je pogosto dovolj pri temah, kot so:
– notranja napetost ali občutek pritiska
– osamljen čustveni odziv (npr. jeza, strah, žalost)
– blokade pri specifičnem dogodku ali situaciji
– posamezni izzivi v komunikaciji ali odnosih
Pri takšnih procesih že vpogled in nov način doživljanja prineseta velik premik.
Kdaj je smiselno iti globlje
Pri nekaterih temah se ne srečamo z enim odzivom, ampak s celotnim notranjim mehanizmom, ki se ponavlja.
To je pogosto pri:
– ponavljajočih se vzorcih v odnosih
– dolgoletni anksioznosti ali notranjem nemiru
– težavah s samopodobo ali samo-vrednotenjem
– občutkih ujetosti ali blokade
– dinamiki iz primarne družine
– občutku, da “vse razumem, pa se vseeno zapletam”
Pri takšnih temah se največ zgodi med seansami, ko se novi odzivi začnejo:
✔ umirjati
✔ utrjevati
✔ povezovati z vsakdanom
Zato daljši proces ni “več enakega”, ampak druga globina in več prostora, da se sprememba zares usede.
Vpogled ni isto kot integracija
Veliko ljudi si misli, da je premik trenutek, ko nekaj “razumejo”.
Ampak razumevanje je začetek, ne zaključek.
Integracija je trenutek, ko:
– telo reagira drugače
– misel nima več enake moči
– situacija, ki je prej sprožila kaos, zdaj ne sproži nič posebno hudega
– odnosi postanejo mehkejši
– notranji dialog ni več sovražen ali obremenjujoč
To je faza, ki je ni možno izsiliti,
lahko pa ji ustvarimo prostor in podporo.
Ni prav ali narobe: obstaja tisto, kar podpre vas!
Nekateri potrebujejo zgolj jasnost in vpogled,
drugi potrebujejo čas, da se sprememba usede.
Oboje je v redu.
Nič od tega ni “boljše” ali “slabše”.
Najpomembnejše je vprašanje:
“Kaj v tem trenutku podpre mene?”
In to je individualno.
Če čutite, da je čas za korak naprej
Ni vam treba vedeti vnaprej, ali potrebujete krajši ali daljši proces.
Zato najprej naredimo brezplačni, neobvezujoč uvodni pogovor, kjer skupaj razjasniva:
– kaj se pri vas v resnici dogaja
– ali je sprememba trenutno sploh možna
– kakšen obseg dela je smiseln
Možnosti dela z menoj
Paket 3 seanse
Osnovni proces za jasnost, vpogled in premik pri eni osrednji temi.
Paket 5 seans
Poglobljena transformacija, primerna za integracijo, stabilizacijo in spremembo odziva v vsakdanjem življenju.
Če ne veste, kaj izbrati, čisto v redu. Temu je namenjen uvodni pogovor.
Bojana Zmazek Mesec
Certificirana hipnoterapevtka, registrirana pri American Board of Hypnotherapy (ABH)
Kognitivno usmerjena hipnoterapija & coaching
Fokus: podzavestni odzivi, odnosi, notranji mehanizmi
Pri svojem delu uporabljam kognitivno usmerjen hipnoterapevtski pristop, ki povezuje razumevanje, telesni odziv in podzavestno integracijo spremembe.
Če čutite, da je čas za premik — začniva pri uvodnem pogovoru.