Opis
Sencam glas
Sodobna ženska, še zlasti sodobna mama, na svojem hrbtu nosi ogromno teže. V njenem nahrbtniku so krivda, primerjanje z drugimi, nerealna pričakovanja in nenehni občutek, da ni dovolj dobra. Avtorica pogleda v svoj nahrbtnik in se sooči z vsem, kar znotraj sebe obsoja ter pred čemer bi najraje zbežala stran.
Sooči se s svojimi sencami in jim podari glas. Ko spregovori o svoji jezi, ljubosumju, izmučenosti in negativnosti, pa podari glas tudi vsaki ženski, ki je ta občutja kdaj doživela in se jih sramuje. Njeno sporočilo je jasno. Čas je, da prenehamo bežati. Soočiti se moramo s svojo temo in ji dovoliti, da nas preobrazi in nas rodi na novo
Odlomki iz knjige
(Iz poglavja Nora)
»Na koncu življenja vam nihče ne bo dal medalje, ker ste se vse življenje odrekale za druge. Na koncu življenja boste želele vedeti le, če ste si upale biti malo nore. Drzne. Če ste si upale kaj narediti zgolj in samo za svoj gušt. Če ste v življenju uživale in ga znale zajeti s polno žlico. Na koncu življenja boste zaprle oči in pred seboj zagledale mladenko, ki ji lasje plapolajo v vetru. Ali ste znale biti ta mladenka vse svoje življenje? Ali ste znale razpustiti figo na vrhu glave in dopustiti, da se življenje zaganja v vas z vso svojo intenzivnostjo, barvitostjo in čudovitostjo? Ali ste znale dovoliti, da piha skozi vas?«
(Iz poglavja Kritična)
»Dokler nisem začela obiskovati psihoterapije, se nisem zavedala, kako zelo sem kritična. Predvsem samokritična. Moja terapevtka pravi, da imam znotraj sebe neizprosnega kritika, ki od mene zahteva nadnaravne sposobnosti. Če sem povsem konkretna: moj kritik je še pred kratkim od mene zahteval, da še vedno dojim (tudi ponoči) in sem na voljo svojemu otroku, ker dobra mama to pač počne. Ugodi željam otroka in sebe postavi na zadnje mesto. Obenem pa je od mene zahteval, da sem kot mama popolna. Kljub zbujanju ponoči zaradi dojenja in kronični neprespanosti naj bi bila še optimalna mama, žena, prijateljica itd. Spočita, mirna, ustvarjalna, ljubeča. Sposobna ljubeče vzgoje, sposobna nežne naklonjenosti partnerju. Ta kritična notranja entiteta zmajuje z glavo nad mano, ko naredim kakšno napako. Ko povzdignem glas na otroka. Ko sem sitna zaradi menstruacije. Ko sem izmučena in mi ni do spolnosti. Ko lenarim. Več glasu ko ima, bolj znotraj sebe postajam tiha, strta, zatrta, mrtva. Bolj ko verjamem temu glasu, bolj znotraj sebe umiram na obroke.«
(Iz zadnjega poglavja)
»Raje sem cela kot dobra,« je stavek, ki se me je močno dotaknil, ko sem ga prvič slišala. Kaj pomeni biti cela? Biti cela pomeni, da sem popolna v svoji nepopolnosti. V sebi združujem temo in svetlobo. Biti cela pomeni, da sem prenehala odrivati svoje sence, nasprotno, integrirala sem jih vase. Zdaj so del mene. Učim se od njih, spoštujem jih, sprejemam jih. Integrirana ženska je temna in svetla, divja in nežna, jezna in ljubeča, odločna in včasih negotova, močna ter v nekaterih situacijah šibka, polna življenja, pa tudi občasno sesuta. Zaveda se svojih šibkih točk in jih potrpežljivo raziskuje z namenom, da bi jih zacelila. Išče zdravilne zeli, ki bi pozdravile njeno ranjeno dušo. Razume, da si sočutje, ki ga namenja drugim, zasluži tudi ona sama.«
Dimenzija knjige: 148 x 210 mm
Število strani: 108
Vezava: Mehka
