MOJ MALI KAOS

Berem. Delam na sebi. Kup knjig se veča, časa pa mi zmanjkuje. Nekaj bi, pa v vsem tem kaosu v glavi, ne vem na kaj se naj osredotočim.

Hitim, hitim, ker pa ima življenje kontraste, mi nasproti prihajajo… meditirajte, kako ustaviti misli, vsi duhovni ljudje meditirajo, meditacija, meditacija….Ok vem, verjamem in rabim. Kaj pa zdaj? Kako?

Včeraj sem se dvakrat srečala, rešila svet, popila 4 kave (že v dopoldanskem času in vem ja, ni zdravo), hitela na 50 kvadratih, pa nikamor nisem prišla, no vsaj tako je bilo v moji glavi. In spet kontrast, ko veš, da imaš končno varstvo za svojega enoletnika, in končno lahko narediš nekaj v svoji spletni trgovinici, ki čaka na seznamu, da se jo usmiliš in končno pride na vrsto. Bum, ne dela, tehnične težave. Kako zdaj? A res ravno zdaj? Ok, kaj mi želi življenje povedat???

No in pride še naslednji dan, ko se ti babi ponudi, da bo popazila tudi danes…. uau kreiram življenje ;). In se zgodi, da obsedim. Ne vem kako dalje, blokada in v trenutku sem najbolj nekoristno bitje na svetu.
Se tudi tebi zgodi, da namesto vseh kreativnih idej, vsakdanjega dela, poln seznam opravil, na koncu ne narediš nič, nase pa si tako in tako, nekje vmes pozabila? No, potem me razumeš.

Z delom na sebi, delam premike. Ogromne premike, s katerimi pa pridejo na površje tudi vsi vzorci. Ok, prepoznam jih, jim gledam v oči. Soočim se z njimi, ker vem, da mi ne koristijo. Delo na sebi terja toliko časa, da bi enostavno lahko to postala moja služba z 8 urnim delavnikom. Knjige s privlačnimi naslovi se mi prikazujejo, kot lučke v temi, le časa nimam, da bi jih prižgala. Kup se tako veča, meni pa hodi po glavi tečaj o hitrem branju. Želim si, pa ne vem kako in kdaj.

Pritiski začnejo iz vseh strani. Vsi nekaj želijo, vsi nekaj pričakujejo, in na koncu te začne vse skupaj dušiti. Med tem se gospodinjska dela kupičijo, ah bodo že počakala….dokler te ne začnejo dušiti tudi ta, ker se je seveda nabralo preveč. Zjutraj iščeš nogavice in najdeš seveda dve različni, ki sta kot božji dar, ker se ti mudi peljat otroka v šolo. Spet še en dan, ko nič ne najdeš, ker tega nisi opravil sproti in vestno, in si samo za trenutek popustil, in si si bog ne daj, privoščil en dan pavze.

Potem je še ena “težavica”, delo na domu, ki ga razume samo ta, ki je na istem kot jaz.
Torej si doma. Delaš. Vmes se spomniš na nogavice in kup perila….Ok delaš naprej… Kaj pa, če bi vmes vseeno naredila še to in to….ok delaš naprej….na nobenem področju ne narediš nič in potem je ura toliko, da prihaja starejši otrok iz šole. Aja, ja dva otroka imam ja ;). Bog ne daj, predolgo klepet po telefonu, čeprav v tistem trenutku misliš, da je nujno potreben in da ga resnično rabiš, če ne drugače pa vsaj za dušo. Ugotoviš, da ti je ta “mimogrede” klepet ukradel del delavnika. Če slučajno popoldne pride še kdo na obisk in živiš v malem kaosu, hodiš z dvema različnima nogavicama, jedla nisem še nič, mimogrede 😉 , no takrat pride tisti trenutek, ko nihče ne razume, da sem delala, poudarjam delala za svojo službo. Zakaj? Ker se nikjer ne vidi. Ker če ne delaš fizično, potem ni delo, ker če ne razumejo tvoje vrste dela, potem ne delaš….In potem sem tam kjer sem danes…v malem kaosu svojega življenja in tako sem se odločila vse od začetka, deliti z vami.