V določenih obdobjih vzgoje nekatere tehnike in pristopi ne učinkujejo tako, kot smo jih vajeni. Tudi če znamo veliko o vzgoji, se lahko znajdemo pred situacijo, kjer se isti vzgojni pristopi pri različnih otrocih izkažejo za neučinkovite.
Obstajajo obdobja, ko je vzgoja enostavno zahtevnejša.
Ne zato, ker bi delali kaj narobe, ampak ker otrok, in z njim mi, vstopa v novo fazo.
Ko izkušnje prvega otroka ne držijo več
To so časi, ko se preizkuša meje, ko so čustva bolj intenzivna, odzivi hitrejši, potrpljenje pa krajše.
In ravno v takšnih obdobjih se pogosto zgodi, da vse, kar vemo o vzgoji, naenkrat ne deluje več tako, kot smo vajeni.
Veliko beremo o vzgoji. Poslušamo strokovnjake, delavnice, podcaste. Vemo, kaj bi bilo bolje reči, kako reagirati, kje bi morali ostati mirni.
Pa vseeno pridejo trenutki, ko se zalotimo, da reagiramo drugače, kot bi si želeli. Povzdignemo glas, umaknemo se ali rečemo nekaj, kar kasneje obžalujemo.
In takrat se pojavi tisti tihi dvom vase:
“Kako je to mogoče, če pa toliko vem?“
Različni otroci = različni odzivi
Imam dva otroka. In sta si po karakterju zelo različna.
Pri prvem sem marsikaj doživela kot nekaj, kar »deluje«. Odzivi, pogovor, razlage, veliko stvari je šlo dokaj gladko. Kot da imam stvari pod kontrolo.
Potem pride drugi otrok. Z drugačnim temperamentom, drugačnimi odzivi, drugačno intenzivnostjo.
Kar je prej delovalo, naenkrat ne več. Kar sem znala, se ne prime. In vse moje izkušnje ter znanje se znajdejo v turbulenci.
Ne zato, ker bi delala narobe. Ampak zato, ker otroci niso enaki in ker vzgoja ni sistem, ki ga enkrat osvojiš in potem samo ponavljaš.
Otrok nas s svojim vedenjem pogosto nehote zadene tam, kjer smo sami najbolj ranljivi. Takrat ne reagiramo več samo na situacijo, ampak na občutek v sebi, nemoč, strah, izgubo nadzora.
In ko je telo utrujeno ali preobremenjeno, znanje stopi v ozadje. Ne zato, ker ga ne bi imeli, ampak zato, ker v tistem trenutku živčni sistem išče varnost, ne pa pravilne vzgojne strategije.
Kar v takih trenutkih res pomaga, ni še več informacij ali novih tehnik.
Pomaga zavedanje, da smo tudi mi v procesu. Da se lahko zmotimo. Da lahko po napaki ponovno vzpostavimo stik.
Vzgoja se ne gradi v popolnih odzivih, ampak v vračanju v odnos.
V tem, da znamo priznati svojo človeškost in otroku pokazati, da odnos zdrži tudi turbulenco.
In morda je to ena najpomembnejših lekcij, ki jih otroci dobijo od nas:
da ni treba biti popoln, da bi bil vreden bližine.
O tej temi pišem v obdobju, ko se tudi sama kot starš učim znova.
Bojana Zmazek Mesec, certificirana hipnoterapevtka
Pri svojem delu uporabljam kognitivno usmerjen hipnoterapevtski pristop, ki povezuje razumevanje, telesni odziv in podzavestno spremembo.
Če se v tem prepoznaš in čutiš, da bi ti koristil varen prostor za pogovor in razumevanje, je na voljo uvodni posvet.
© Bojana Zmazek Mesec, Sowelu – Znanje iz narave.
Besedilo je avtorsko delo in je namenjeno osebni uporabi. Vsako reproduciranje, kopiranje ali razširjanje brez pisnega dovoljenja avtorice ni dovoljeno.