Afirmacije so postale zelo priljubljeno orodje osebne rasti. In same po sebi niso napačne. Težava nastane takrat, ko to, kar si govorimo, ni skladno z notranjim stanjem. Če si telo v stresu, napetosti ali strahu, in si um ponavlja »jaz sem mirna«, »jaz sem varna«, »vse je v redu«,
živčni sistem tega ne zazna kot pomoč. Zazna to kot neskladje.

In neskladje je za telo oblika grožnje.

Namesto pomiritve se lahko zgodi:

• še več napetosti,
• občutek, da nekaj ni v redu z nami,
• notranji odpor,
• ali celo občutek krivde: »zakaj mi to ne deluje?«

Težava torej ni v tem, da afirmacij ne znamo dovolj dobro uporabljati.
Težava je v tem, da poskušamo z besedami preglasiti stanje v telesu.

Živčni sistem se ne odziva na pomen besed, ampak na občutek varnosti.

Zato je pogosto veliko bolj učinkovito, da najprej:

• upočasnimo,
• zaznamo telo,
• dovolimo, da je stanje takšno, kot je.

Šele ko se v telesu pojavi vsaj kanček varnosti, besede lahko začnejo delovati kot podpora, ne kot pritisk. Afirmacije niso problem. Problem je, če jih uporabljamo kot obliž čez nekaj, kar še ni slišano.

Zakaj afirmacije včasih delajo kontra učinek

Afirmacije so postale eno najbolj razširjenih orodij osebne rasti. Kratki stavki, ki naj bi nas pomirili, okrepili ali usmerili v boljše stanje. Veliko ljudi jih uporablja z najboljšim namenom. Ker jim je težko. Ker iščejo oporo. Ker želijo spremembo.

In vendar se pogosto zgodi nekaj neprijetnega:
Namesto olajšanja pride več napetosti.
Namesto miru, pride do odpora.
Namesto občutka moči, občutek, da z nami nekaj ni v redu.

Zakaj?

Ko besede niso skladne z notranjim stanjem

Če si človek v stresu, strahu ali notranji napetosti, in si govori: »vse je super«, se v telesu pogosto ne zgodi pomiritev.

Zgodi se ravno obratno. Živčni sistem ne deluje na logiko in pomen besed. Deluje na občutek varnosti. Ko so besede v nasprotju s tem, kar telo doživlja, živčni sistem to zazna kot neskladje. In neskladje pomeni: nekaj ni varno.

Zato afirmacija v takem trenutku ne deluje kot podpora, ampak kot pritisk. Kot da bi si rekli, da ne smemo čutiti tega, kar čutimo.

Zakaj se potem počutimo še slabše?

Veliko ljudi si v takih trenutkih očita, da:

• ne znajo dovolj dobro uporabljati afirmacij,
• niso dovolj disciplinirani,
• ali da “delajo nekaj narobe”.

A težava ni v njih. Težava ni v tem, da ne bi verjeli dovolj. Težava je v tem, da poskušajo z besedami preglasiti telo. In telo se ne da prepričati. Lahko pa se mu prisluhne.

Ko je živčni sistem v aktivaciji, ni odprt za pozitivne stavke, cilje ali vizije.

Najprej potrebuje:

• upočasnitev
• dovoljenje, da je stanje takšno, kot je.

Včasih je veliko bolj pomirjujoče reči:

• »Zdaj mi je težko.«
• »Moje telo je v napetosti in to ima svoj razlog.«
• »Ni mi treba tega takoj popraviti.«

To niso afirmacije v klasičnem smislu. So pa stavki, ki ne gredo proti telesu. In ravno zato začnejo delovati.

Kdaj afirmacije lahko pomagajo

Afirmacije same po sebi niso problem. Problem je čas in namen, s katerim jih uporabljamo. Ko se v telesu pojavi vsaj kanček varnosti, ko nismo več v boju s sabo, lahko besede postanejo podpora.

Takrat afirmacija ne deluje kot ukaz, ampak kot opora.

Ne kot nekaj, kar moramo verjeti, ampak kot nekaj, kar lahko začutimo.

Manj pritiska, več stika

Osebna rast ni v tem, da se vedno počutimo dobro. Je v tem, da se ne silimo čez sebe, ko nam je težko.

Včasih ni vprašanje, katero afirmacijo izbrati. Včasih je vprašanje, ali smo sploh v stiku s tem, kar se dogaja v nas.

Ko je stik tam, besede najdejo svoje mesto same.

Primer, ko afirmacija sproži odpor

Dober primer tega je tudi odnos do telesa.

Če ima človek več telesne teže in se pogleda v ogledalo ter si govori:
»Jaz sem suha.« živčni sistem temu zelo težko sledi.

Ne zato, ker bi bil človek nesposoben pozitivnega razmišljanja,
ampak zato, ker telo in oči zaznajo nekaj drugega.

Takrat se pogosto pojavi notranji upor:
»Saj nisem slepa. Saj vidim, kakšno je moje telo.«

Namesto podpore se ustvari razkorak med tem, kar si govorimo, in tem, kar doživljamo. Veliko bolj podporno je v takem primeru izbrati stavek, ki ni v konfliktu z realnostjo, ampak jo vključuje.

Na primer:
»Vsak dan skrbim za svoje telo.«
»Vsak dan se počutim malo bolj fit.«
»Moje telo se lahko spreminja v svojem tempu.«

Takšni stavki ne gredo proti telesu. Ne silijo ga v zanikanje. Zato jih živčni sistem lažje sprejme.

In ravno tam se začne sprememba. Ne iz pritiska,ampak iz sodelovanja s sabo.

Namesto popolnih afirmacij, rajši takšne, ki zvenijo resnično!

Morda je pri afirmacijah ključno prav to: da si jih prilagodimo sebi. Ne tako, da zvenijo idealno,
ampak tako, da resonirajo z nami. Dobro izhodišče je, da si postavimo stavke, ki jim naši možgani še lahko verjamejo. Takšne, ki jih telo ne zavrne, ampak jih lahko vsaj malo sprejme kot možno resnico.

Namesto zanikanja tega, kar je, afirmacija lahko postane most med tem, kjer smo danes, in tem, kamor želimo iti. Ko so stavki realni, jih živčni sistem ne doživlja kot pritisk,
ampak kot podporo. In prav tam imajo besede moč.

Če se ob tem sprašujete, kako poiskati stavke, ki so res vaši, ali če čutite, da vas telo pri tem še vedno zadržuje, je na voljo tudi uvodni posvet. varen prostor za pogovor in razumevanje.

---

Pri svojem delu uporabljam kognitivno usmerjen hipnoterapevtski pristop, ki povezuje razumevanje, telesni odziv in podzavestno integracijo spremembe.

Če čutite, da je čas za premik — začniva pri uvodnem pogovoru.

---

© Bojana Zmazek Mesec, Sowelu – Znanje iz narave.
Besedilo je avtorsko delo in je namenjeno osebni uporabi. Vsako reproduciranje, kopiranje ali razširjanje brez pisnega dovoljenja avtorice ni dovoljeno.