Ko ljudje govorijo o travmi, pogosto mislijo na sam dogodek.
Na to, kaj se je zgodilo. Na situacijo, ki je bila težka, boleča ali pretresljiva.
Ampak travma zelo pogosto ni sam dogodek.
Travma je tisto, kar se v tistem trenutku ni smelo izraziti.
Čustvo, ki ni imelo prostora.
Solze, ki so morale ostati zadržane.
Strah, ki ga ni bilo dovoljeno pokazati.
Zanimivo je, da lahko dva človeka doživita zelo podobno situacijo.
Eden gre čez čas naprej. Drugi pa ostane ujet v istem občutku še leta.
Razlika pogosto ni v tem, kaj se je zgodilo.
Razlika je v tem, ali je telo imelo možnost, da izkušnjo tudi predela in razbremeni.
Naše telo ima zelo naraven način, kako predeluje stres.
Če ima prostor, se napetost postopoma sprosti.
Če ga nima, pa se energija nekje v telesu zadrži.
In takrat se lahko zgodi nekaj zanimivega. Dogodek je sicer že zdavnaj mimo,
telo pa še vedno reagira, kot da nevarnost ni povsem končana.
Zato ljudje pogosto rečejo:
»Saj vem, da je to že mimo.«
»Saj razumem, zakaj reagiram tako.«
Pa se kljub temu odziv v telesu ne spremeni. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak zato, ker telo ne deluje samo na razumevanje. Deluje na izkušnjo.
Ko ima telo dovolj varen prostor, da lahko izrazi tisto, kar je nekoč moralo ostati zadržano, se začne nekaj zelo pomembnega.
Napetost se začne počasi sproščati in šele takrat lahko tudi izkušnja začne dobivati drugačen pomen.
Travma zato ni samo spomin.
Je izkušnja, ki v telesu ni dobila prostora, da se zaključi.
Zato samo razumevanje pogosto ni dovolj. Lahko zelo jasno vemo, kaj se je zgodilo, zakaj reagiramo tako kot reagiramo, pa se odziv v telesu kljub temu ne spremeni.
Ker telo ne potrebuje še ene razlage. Potrebuje izkušnjo, v kateri lahko dokonča tisto, kar je nekoč moralo ostati zadržano.
Pri nekaterih pristopih, kot je na primer hipnoterapija, se lahko človek v varnem stanju zavesti vrne k izvoru določenega odziva in tam telesu omogoči ravno to, da izrazi, sprosti in na novo integrira izkušnjo.
In seveda ne zato, da bi ponovno podoživljali bolečino, ampak zato, da se proces, ki je nekoč ostal nedokončan, lahko končno zaključi.
Ko telo dobi ta prostor, se pogosto zgodi nekaj zanimivega.
Odziv, ki je bil prej avtomatičen, začne postopoma izgubljati svojo moč.
In tam se začne prava sprememba.
Kar se ni smelo izraziti, pogosto ostane zapisano v telesu.
Dokler ne dobi prostora, da se končno razbremeni.
Če vas zanima, zakaj se pogosto zgodi, da nekaj o sebi razumemo, pa se v življenju kljub temu nič bistveno ne spremeni, bom o tem govorila tudi na prihajajočem webinarju.
Če čutite, da bi želeli določene odzive ali vzorce raziskati bolj poglobljeno, lahko to naredimo tudi v individualnem procesu.
Prvi pogovor je namenjen razumevanju vaše situacije in možnosti nadaljnjega dela.
Travma ni vedno to, kar se je zgodilo. Pogosto je to, kar v tistem trenutku ni dobilo prostora, da se izrazi.
Bojana Zmazek Mesec
Certificirana hipnoterapevtka, registrirana pri American Board of Hypnotherapy (ABH)
Kognitivno usmerjena hipnoterapija & coaching
Fokus: podzavestni odzivi, odnosi, notranji mehanizmi
Pri svojem delu uporabljam kognitivno usmerjen hipnoterapevtski pristop, ki povezuje razumevanje, telesni odziv in podzavestno integracijo spremembe.
Če čutite, da je čas za premik — začniva pri uvodnem pogovoru.
Besedilo je avtorsko delo in je namenjeno osebni uporabi. Vsako reproduciranje, kopiranje ali razširjanje brez pisnega dovoljenja avtorice ni dovoljeno.