Veliko ljudi se je že kdaj znašlo v situaciji, ko so si rekli:
»Saj vem, da to ni dobro zame.«
Pa naj gre za odnos, način komunikacije, službo ali življenjsko odločitev, kljub temu se včasih znova znajdemo v zelo podobnih zgodbah.
In takrat se hitro pojavi vprašanje:
Zakaj to počnem? Je to samosabotaža? Je to šibkost?
V resnici je odgovor pogosto precej bolj biološki kot psihološki.
Možgani imajo namreč raje znano bolečino kot neznano varnost.
To ne pomeni, da si želimo trpeti. Pomeni pa, da naš živčni sistem išče tisto, kar je znano in predvidljivo.
Tudi če to ni dobro za nas. Če smo dolgo živeli v določenem čustvenem okolju tudi, če ni bilo prijetno, ga telo začne doživljati kot nekaj domačega.
Zato se včasih zgodi zanimiv paradoks.
Miren, stabilen odnos lahko nekomu deluje: preveč tih, preveč počasen ali celo nekoliko tuj.
Pa ne zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker ni znan. Naš živčni sistem je navajen drugačnega ritma. To se lahko pokaže v odnosih, kjer se ljudje vedno znova znajdejo v podobni dinamiki. Ali v življenjskih odločitvah, kjer se kljub razumevanju vzorcev stvari dolgo ne premaknejo.
Zato sprememba pogosto ni samo stvar odločitve ali razumevanja.
Ni dovolj, da si rečemo: »Naslednjič bom izbrala drugače.«
Sprememba se začne takrat, ko se začne spreminjati notranji občutek varnosti.
Ko telo počasi spozna, da so lahko mir, stabilnost in spoštovanje nekaj varnega, ne nekaj tujega.
Takrat se začnejo odpirati tudi drugačne možnosti.
In vprašanje se rahlo premakne.
Ne več: »Zakaj vedno izberem napačno osebo?«
Ampak: Kaj moj živčni sistem prepozna kot domače?
Od tam se pogosto začne resnična sprememba.
Morda ste se ob tem branju vprašali, ali se tudi sami kdaj znajdete v podobnih vzorcih.
To ni vedno očitno. Pogosto se pokaže šele, ko se ista dinamika začne ponavljati v različnih odnosih ali življenjskih situacijah.
In takrat vprašanje ni več samo: Zakaj se mi to dogaja?
Ampak: Kaj moj živčni sistem prepozna kot domače tudi, če mi v resnici ne služi več?
Včasih se prav tam začne prvi resničen premik.
Prvi korak zato pogosto ni v tem, da bi se silili v drugačne odločitve.
Prvi korak je, da začnemo prepoznavati, kaj naš živčni sistem doživlja kot domače tudi, če nam to ne služi več.
In prav to prepoznavanje je pogosto prvi korak spremembe.
Bojana Zmazek Mesec
Certificirana hipnoterapevtka, registrirana pri American Board of Hypnotherapy (ABH)
Kognitivno usmerjena hipnoterapija & coaching
Fokus: podzavestni odzivi, odnosi, notranji mehanizmi
Pri svojem delu uporabljam kognitivno usmerjen hipnoterapevtski pristop, ki povezuje razumevanje, telesni odziv in podzavestno integracijo spremembe.
Če čutite, da je čas za premik — začniva pri uvodnem pogovoru.
© Bojana Zmazek Mesec, Sowelu – Znanje iz narave.
Besedilo je avtorsko delo in je namenjeno osebni uporabi. Vsako reproduciranje, kopiranje ali razširjanje brez pisnega dovoljenja avtorice ni dovoljeno.